Predstavljamo odmevne objave slovenskih znanstvenikov in znanstvenic v imenitnih znanstvenih publikacijah po vsem svetu. V sodelovanju s Fakulteto za informacijske študije v Novem mestu v majski izdaji izpostavljamo:

• GEOLOGIJA IN PALINOLOGIJA: Multidisciplinarne paleoekološke raziskave vrtine iz Bohinskega jezera
• ZDRAVSTVENA NEGA: Zaznavanje skrbi za pacienta med študenti
• ZNANOST O ŠPORTU: Široke smuči lahko povečajo tveganje za poškodbe
• ZNANOST O ZNANOSTI: Bolonjska reforma in uspešnost doktorandov v Sloveniji

GEOLOGIJA IN PALINOLOGIJA: MULTIDISCIPLINARNE PALEOEKOLOŠKE RAZISKAVE VRTINE IZ BOHINJSKEGA JEZERA

Današnji človeški vpliv na naravo in naravne procese je izjemno velik, kako pa je bilo v daljni preteklosti? Odgovori na to vprašanje se skrivajo v jezerih, ki so čudoviti arhivi, saj hranijo podatke o spremembah širše okolice jezera.

Pred nekaj leti sta Maja Andrič in Andrej Šmuc z mednarodno ekipo strokovnjakov v najgloblji del Bohinjskega jezera zavrtala več kot 12 m globoko vrtino. Ta v zgornjih 4.5 m skriva kar 6600 let zgodovine geoloških in človeških procesov, ki so oblikovali zgornji Bohinjski konec.

Proučevali so sedimentološke in geokemične značilnosti jezerskih sedimentov ter fosilni pelod. Klimatska nihanja so vplivala na sestavo sedimenta in rastlinstvo v okolici jezera. Med vlažnejšimi obdobji, ko voda v Bohinjsko jezero ni tekla le iz smeri Savice (tako kot danes), ampak tudi iz vzhodnega dela povodja, so nastajale plasti, bogatejše s flišnim materialom. Potresi so v jezeru povzročili nastanek podvodnih plazov, ki omogočajo rekonstrukcijo potresne aktivnosti za zadnjih 6600 let. Do prvih sprememb gozdnih sestojev zaradi človeka je prišlo že v bronasti dobi, ko je zaradi paše začel upadati delež jelke. V železni dobi pred 2600 leti se je človekov pritisk na okolje zelo okrepil: obsežno sekanje in požiganje gozda v okolici jezera je, ob vlažnejši klimi, sprožilo močno erozijo tal.

Članek je bil objavljen v mednarodni reviji Quaternary Science Reviews.

SLIKA: Bohinjsko jezero in mesto vrtanja.

ZDRAVSTVENA NEGA: ZAZNAVANJE SKRBI ZA PACIENTA MED ŠTUDENTI

Skrb za pacienta je temeljni koncept v zdravstveni negi, ki združuje znanost in umetnost ter vključuje humane skrbne medosebne odnose ter strokovno znanje. Kaže se predvsem v izboljšanem zadovoljstvu pacientov in medicinskih sester, vpliva na učinkovitost, kakovost in varnost zdravstvene oskrbe.

Ugotovitve posamičnih mednarodnih raziskav kažejo, da študentom skrb za pacienta pomeni predvsem uporabo in izvajanje tehničnih in strokovnih znanj in veščin. Humani medosebni odnosi so zaznani kot manj pomembni.

Pričujoča mednarodna raziskava, v kateri so sodelovali 604 študenti zdravstvene nege iz Slovenije, Hrvaške, Kitajske in Rusije se je osredotočila na zaznavanje skrbi za paciente z medkulturnega vidika. Rezultati kažejo, da se zaznavanje skrbi razlikuje med državami, predvsem zaradi razlik v izobraževalnih sistemih, kulturnih in družbenih vrednotah. V državah, kjer fakultete v izobraževanje vključujejo teorije zdravstvene nege in teorije skrbi, študenti bolje razumejo pomen skrbi in poudarjajo humane vrednote in prepričanja o zdravstveni negi.

Članek, pri katerem so sodelovali Majda Pajnkihar, Primož Kocbek, Kasandra Musović, Gregor Štiglic in Dominika Vrbnjak (Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede) ter kolegi iz tujine je bil objavljen v mednarodni reviji Nursing Education Today.

SLIKA: Zaznavanje skrbi med študenti glede na posamezno državo in letnik študija.

ZNANOST O ŠPORTU: ŠIROKE SMUČI LAHKO POVEČAJO TVEGANJE ZA POŠKODBE

V zadnjem času smo priča vse množičnejši uporabi širših smuči pod smučarskim čevljem. Čeprav so take smuči primarno namenjene smučanju po neurejenih, se uporabljajo tudi na urejenih/steptanih progah.

V pričujoči študij avtorjev Martina Zorka, Bojana Nemca, Zlatka Matjačića, Andrej Olenška, Katje Tomažin in Mateja Supeja (Univerzitetni klinični center Ljubljana, Inštitut Jožef Stefan, Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za Šport) so preučevali uporaba »širokih smuči« med smučanjem na snegu. S takšnimi smučmi se na trdi snežni podlagi prijemališče sile reakcijske podlage v zavoju premakne bolj medialno izpod smučarskega čevlja zaradi položaja robnika smučke (Slika – levo), kar lahko poveča tveganje za poškodbe.

Namen te študije je bil preučiti kinetiko, kinematiko in aktivacijo mišic spodnjih okončin v odvisnosti od širine smuči v laboratorijskih razmerah, za katerega je bil razvit poseben smučarski simulator (Slika – desna).

Rezultati so pokazali, da so navori v frontalni ravnini na kolenski sklep zunanje noge neodvisni od širine smuči, zunanja rotacija kolenskega sklepa in aktivacija mišice biceps femoris pa sta se s povečanjem širine smuči znatno povečali. Povečanje aktivacije obkolenskih mišic in zunanje rotacije je najverjetneje posledica prilagoditve spodnjih udov merjencev, da se navori na kolenski sklep niso povečali s povečevanjem širine smuči.

Zaradi prilagoditev v kolenskem sklepu lahko zaključimo, da uporaba širokih smuči na trdih, pomrznjenih progah neugodno spremeni obremenitev na sklepne površine in tako poveča tveganje za poškodbe kolena.

Rezultati so objavljeni v mednarodni reviji Frontiers in Sports and Active Living.

SLIKA: Široke smuči (glej tekst).

ZNANOST O ZNANOSTI: BOLONJSKA REFORMA IN USPEŠNOST DOKTORANDOV V SLOVENIJI

Katarina Rojko in Borut Lužar s Fakultete za informacijske študije v Novem mestu sta v sodelovanju s kolegi iz tujine analizirala vpliv bolonjske reforme na razlike v znanstveni publicistični uspešnosti med doktorandi, ki so se vpisali na predbolonjski doktorski študijski program, in tistimi, ki so se vpisali na bolonjski doktorski študijski program. Analizirane so znanstvene objave slovenskih doktorandov, ki so zaključili študij v obdobju 2007–2016, in sicer za vsakega v petletnem obdobju: od dveh let pred zaključkom študija do dveh let po njem. Ker je bil prehod med programi postopen, se lahko primerjala uspešnost posameznikov iz obeh skupin tudi v posameznih letih opazovanega obdobja. Primerjani so štirje kazalniki uspešnosti objav: produktivnost, sodelovanje, mednarodnost in neodvisnost, pri čemer vsak od njih zajema drugačen vidik raziskovalnih aktivnosti.

Rezultati kažejo, da ni bistvene razlike v povprečni produktivnosti in sodelovanju med doktorandi bolonjskih programov in doktorandi predbolonjskih programov, medtem ko vrednosti obeh kazalnikov z leti nepričakovano opazno upadajo pri doktorandih obeh skupin. V nasprotju s tem sta mednarodnost in neodvisnost na splošno bolj stabilna kazalnika, razlike med doktorandi obeh skupin pa so bolj vidne. Zato sklepamo, da bolonjska reforma pomembno vpliva na znanstveno publicistično uspešnost, saj med obema skupinama obstajajo opazne razlike.

Članek je objavljen v mednarodni reviji Scientometrics.

SLIKA: Število zagovorov doktorskih disertacij v Sloveniji med letoma 2007 in 2016

Rubriko TOP objave pripravlja in ureja dr. Zoran Levnajić s Fakultete za informacijske študije v Novem mestu. Enkrat mesečno skuša širši javnosti približati vrhunske dosežke slovenskih raziskovalcev in raziskovalk, ki so po njegovem mnenju pogosto spregledani. #TOPobjave

Če raziskovalce vprašate, kje hranijo podatke svojih projektov, bo pogost odgovor, da uporabljajo katero izmed oblačnih storitev – bodisi Dropobox, Google Drive ali Microsoftov OneDrive. To ne preseneča, saj sodobna znanost temelji na medinstitucionalnem in mednarodnem sodelovanju, ki ga tovrstne nizkocenovne (ali celo brezplačne) storitve precej olajšajo. Ob tem pa nas večina sploh ne pomisli na implikacije tega, da se podatki javno financiranih raziskav nahajajo na strežnikih zasebnih ameriških korporacij, katerih pravila in pogoji niso vedno sprejemljivi z vidika zasebnosti, varnosti in lastništva podatkov. Podobno velja tudi za druge digitalne storitve, ki jih raziskovalci uporabljamo.

Evropska komisija je zato leta 2015 v okviru investiranja v odprto znanost in inoviranje začela razmišljati o razvoju skupne evropske infrastrukture. Leta 2016 je bilo predlagano, da bo to Evropski oblak odprte znanosti (European Open Science Cloud, EOSC) in začelo se je posvetovanje z različnimi deležniki, rezultat katerega je bila oktobra 2017 objavljena Deklaracija o EOSC. Maja 2018 so ministri članic potrdili načrt njegovega razvoja, novembra 2018 pa je bil tudi uradno lansiran. Sledila je faza implementacije, ki še vedno poteka (2019-2020).

KAJ SPLOH JE EOSC?

Vsakdo ga vidi iz svoje perspektive in vam ga bo drugače opisal, saj je pri tako veliki in ambiciozni iniciativi težko videti širšo sliko.

EOSC je vseevropska platforma za raziskovalne podatke, ki bo povezala obstoječe infrastrukture in projekte na tem področju ter služila tudi kot virtualna skupnost proizvajalcev in uporabnikov podatkov.

Opisujejo ga tudi kot katalog različnih ponudnikov, storitev in virov za raziskovalce. Od julija naprej bo registriran kot neprofitna organizacija, v katero se bodo lahko včlanile zainteresirane deležniške organizacije. 

Kar EOSC nudi pa še zdaleč ni le hramba podatkov, ampak za celoten spekter storitev, vključno s storitvami računalništva v oblaku (angl. cloud computing). Te zaenkrat sicer uporablja le majhen odstotek raziskovalcev, vendar se z naraščanjem obsega raziskovalnih podatkov pričakuje, da se bo delež povečeval oziroma komisija želi raziskovalce spodbuditi k temu, da bi pri svojem delu uporabljali tovrstne storitve, da bi bili bolj učinkoviti. Eden izmed projektov, ki se ukvarja s tem, je na primer OCRE (Open Clouds for Research Environments), pri katerem v okviru programa zgodnjih prevzemnikov sodeluje tudi Eurodoc.

EOSC upravljajo trije konstitutivni organi: izvršilni odbor, upravni odbor in forum deležnikov. Med člani upravnega odbora sta tudi dva slovenska delegata in sicer Peter Sterle (Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport) in dr. Jan Jona Javoršek (Inštitut Jožef Stefan). V okviru izvršilnega odbora deluje šest delovnih skupin (DS) in v štiri izmed njih je Slovenija imenovala svoje predstavnike: Avgust Jauk (Arnes) je član DS Arhitektura, dr. Milan Ojsteršek (FERI Univerze v Mariboru) je član DS FAIR, mag. Miro Pušnik (Centralna tehnična knjižnica) je član DS Pravila sodelovanja in mag. Dunja Legat (Univerzitetna knjižnica Maribor), ki je tudi predstavnica regionalnega EOSC projekta za jugovzhodno Evropo NI4OS, je članica DS Veščine in usposabljanje. Nekatere delovne skupine so imele možnost poleg predstavnikov držav imenovati še dodatne strokovnjake. Tako sem zaradi svoje aktivnosti kot koordinatorica delovne skupine za odprto znanost v združenju Eurodoc na povabilo vodje DS FAIR tudi jaz postala članica te delovne skupine.

Člani upravnega odbora in delovnih skupin EOSC smo 18. junija 2020 sodelovali na okrogli mizi, ki je potekala v sklopu zadnje seje e-konference Raziskovalni podatki in evropski oblak odprte znanosti, ki jo je organiziralo Slovensko vozlišče Združenja za raziskovalne podatke (RDA). Seja se je začela s predstavitvama Dunje Legat o digitalnih veščinah za EOSC in Petra Sterleta o prihodnosti odprte znanosti v Sloveniji, nato pa je sledila razprava z delegati. Povzetek predstavitev in razprave si lahko preberete v skupinskem zapisniku konference, posnetek pa si lahko ogledate na YouTubu (01:20:42).

Predstavniki slovenskih raziskovalnih organizacij bodo v EOSC zastopani prek Arnesa kot ustanovnega člana po določbi MIZŠ, ki bo tudi zagotavljalo materialne pogoje za delovanje v združenju EOSC. Vzpostavila se bo tudi nacionalna EOSC skupnost za odprto znanost, ki še išče ime – predloge lahko pošljete Dunji Legat. Zanimivo bo spremljati razvoj in delovanje te skupnosti.

EOSC je naložba, v katero je Evropska komisija vložila ogromno sredstev, nekaj tudi na račun raziskovalnega proračuna Obzorja 2020, zato je bila iniciativa deležna tudi kritik. Slišala sem tudi očitek, da smo raziskovalci premalo vključeni v njegov razvoj in ga odločevalci razvijajo brez razumevanja naših potreb. Tak vtis sem dobila tudi sama. Ko sem se novembra lani udeležila Simpozija EOSC v Budimpešti, smo bili raziskovalci v veliki manjšini, predvsem tisti na začetku kariere. Upam, da sem s tem zapisom v rubriki #OdprimoZnanost zbudila zanimanje za EOSC še pri kakšnem raziskovalcu. Naslednji simpozij bo oktobra v Berlinu.

Nov paket vrhunskih dosežkov slovenskih znanstvenikov in znanstvenic ter njihovih objav v prestižnih mednarodnih publikacijah je nared.

V sodelovanju s Fakulteto za informacijske študije v Novem mestu v julijskih TOP objavah tokrat pišemo o:

• EKOLOGIJA: PROSTORSKO-ČASOVNA OCENA RASTI BUKVE ZARADI VPLIVA EKSTREMNIH VREMENSKIH DOGODKOV V SLOVENIJI
• GEOLOGIJA: HITROST POTOVANJA ZVOKA V SEDIMENTIH MORSKEGA DNA KOPRSKEGA ZALIVA
• OKOLJEVARSTVO: REMEDIACIJA ONESNAŽENJA SKOZI RDEČE BLATO IN PAPIRNIŠKI PEPEL
• PSIHOLOGIJA: RAZLIKE MED SPOLOMA PRI IZBIRI PARTNERJA

EKOLOGIJA: PROSTORSKO-ČASOVNA OCENA RASTI BUKVE ZARADI VPLIVA EKSTREMNIH VREMENSKIH DOGODKOV V SLOVENIJI

Podnebne spremembe preko izjemnih dogodkov povzročajo poškodbe in fiziološke spremembe gozdnih dreves. Spremembe v letnih prirastkih je mogoče ovrednotiti z zamudnimi dendroekološkimi raziskavami. Širšo sliko o vplivu vremenskih dogodkov na gozdno vegetacijo pa je mogoče pridobiti s pomočjo satelitov.

Raziskava je vključevala 25 rastišč bukve, najbolj zastopane drevesne vrste v Sloveniji. Raziskovalci so proučili, kako se lahko dendrokronološki podatki širin branik dreves povežejo s parametri o stanju krošnje, ki jih dobimo z analizo satelitskih multispektralnih posnetkov z izračunom vegetacijskega indeksa EVI, ki omogoča zaznavanje sprememb zelene biomase v krošnjah dreves. Potrdili so, da ekstremni vremenski dogodki (vročinskih valov, žledolomov, pozeb), ki so se zgodili med leti 2001-2017, vplivajo na indeks EVI. Največje spremembe indeksa EVI so povezane z obsežnim žledolomom v letu 2014, ki je povzročil velike poškodbe dreves in posledično upad letnega prirastka. Prikazi sprememb EVI na zemljevidu nakazujejo, na katerih območjih v Sloveniji je bukev najbolj občutljiva za podnebne spremembe. Rezultati omogočajo, da spoznanja, ki jih pridobimo na nivoju drevesa, razširimo na razumevanje procesov na nivoju gozda in uporabimo za načrtovanje ukrepov za blažitev učinkov ekstremnih vremenskih dogodkov.

Članek, pri katerem so iz Slovenije sodelovali Katarina Čufar in Maks Merela (Biotehniška fakulteta – Oddelek za lesarstvo, UL), Zalika Črepinšek (Biotehniška fakulteta – Oddelek za agronomijo, UL) ter Jožica Gričar in Peter Prislan (Gozdarski inštitut Slovenije), je bil objavljen v ugledni mednarodni reviji Agricultural and Forest Meteorology.

SLIKA: Zemljevid odklonov vegetacijskih indeksov EVI, ki prikazujejo razpored poškodb zaradi obsežnega žledoloma v februarju 2014 in spremembe EVI tekom celotnega leta 2014. V obdobju 2001-2017 so bile vrednosti indeksa EVI med vegetacijsko dobo 2014 najnižje.

GEOLOGIJA: HITROST POTOVANJA ZVOKA V SEDIMENTIH MORSKEGA DNA KOPRSKEGA ZALIVA          

Pri raziskovanju podpovršja morskega dna pogosto uporabljamo naprave, ki njegovo zgradbo razkrijejo s pomočjo zvoka. Primer take naprave je podpovršinski sonar, ki oddaja zvočne signale in beleži njihove odboje na mejah med različnimi sedimenti. Če poznamo hitrost potovanja zvoka skozi sedimentno zaporedje, lahko določimo globino posameznih sedimentnih plasti in teles.

Raziskovalci Geološkega zavoda Slovenije, Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter podjetja Sirio d.o.o. Ana Novak, Andrej Šmuc, Sašo Poglajen, Bogomir Celarc in Marko Vrabec, so hitrost potovanja zvoka v sedimentnem zaporedju morskega dna v Koprskem zalivu določili s primerjavo sonarskih profilov in geoloških popisov vrtin.

Rezultati kažejo, da v plitvih obalnih sedimentnih zaporedjih na hitrost potovanja zvoka najbolj vpliva velikost prevladujočih zrn. Razmeroma nizke hitrosti so značilne za pretežno glinasta zaporedja, medtem ko so najvišje hitrosti zabeležene v sedimentnih zaporedjih, ki vsebujejo zrna velikosti peska. Na hitrosti potovanja zvoka ima velik vpliv tudi morebitna prisotnost plina, ki hitrost potovanja zvoka zmanjša za več sto metrov na sekundo. Ta študija podaja vrednosti za hitrost potovanja zvoka v plitvih obalnih sedimentnih zaporedjih, ki gradijo velik del današnjih obalnih okolij po celem svetu.

Članek je bil objavljen v mednarodni reviji Water.

SLIKA: Primer interpretiranega profila podpovršinskega sonarja z vrtinama. Sedimenti so označeni s svetlomodro, kamninska podlaga pa z oranžno barvo.

OKOLJEVARSTVO: REMEDIACIJA ONESNAŽENJA SKOZI RDEČE BLATO IN PAPIRNIŠKI PEPEL

Med različnimi načini remediacije onesnažene zemljine je imobilizacija ena izmed najpogosteje uporabljenih metod. Namen tukaj opisane raziskave je bil preučiti uporabo industrijskih odpadkov v postopku imobilizacije.

Primož Oprčkal, Ana Mladenovič, Vesna Zalar Serjun (Zavod za gradbeništvo Slovenije), Nina Zupančič (Naravoslovnotehniška fakulteta UL) in Janez Ščančar ter Radmila Milačič (Institut Jožef Stefan) smo preučevali uporabo rdečega blata in papirniškega pepela kot aditivov za remediacijo zemljine iz področja stare Cinkarne v Celju s postopkom imobilizacije s predelavo v gradbeni kompozit.

Rezultati so pokazali, da dodatek recikliranih industrijskih odpadkov privede do imobilizacije potencialno strupenih snovi iz zemljine v vezani matrici kompozitov. Preučeni so bili okoljski vidiki in fizikalno mehanske lastnosti kompozitov za namen uporabe za rehabilitacijo degradiranega območja. Pričujoča raziskava predstavlja podlago za razvoj postopka remediacije onesnažene zemljine, v katerega je vključeno recikliranje primernih industrijskih odpadkov v skladu z načeli trajnostnega razvoja in zapiranja snovnih zank.

Spodnja slika prikazuje časovno vezane spremembe koncentracij potencialno strupenih elementov v izlužkih iz geotehničnih kompozitov iz zemljine z dodatkom rdečega blata (CS/RM), papirniškega pepela (CS/PA) in s kombinacijo dodatka rdečega blata in papirniškega pepela (CS/RMPA) v primerjavi z onesnaženo zemljino (CS). Kompoziti so bili preiskovani po sedmih (7), osemindvajsetih (28) in šestinpetdesetih (56) dneh nege (»curring time«). Mejne vrednosti za inertnost (»limit values«) so povzete po francoskih smernicah za uporabo alternativnih materialov v gradbeništvu.

Raziskovalci so svoje rezultate objavili v mednarodni reviji Journal of Cleaner Production.

PSIHOLOGIJA: RAZLIKE MED SPOLOMA PRI IZBIRI PARTNERJA

Ugotovitve o univerzalnih razlikah med spoloma pri izbiri partnerja so že zastarele, metodološko pomanjkljive. V zadnjih desetletjih pa so se odvijale mnoge družbene spremembe.

Odrasli iz 45 držav so v naši novi študiji ocenili 5 vnaprej navedenih lastnosti idealnega partnerja in njihovega dejanskega partnerja. Udeleženci obeh spolov so ocenili idealnega partnerja višje pri prijaznosti, inteligentnosti in zdravju kot pri finančni situiranosti in telesni privlačnosti.

Ženskam so bili prijaznost, inteligentnost in zdravje pomembnejši kot moškim, še posebej so idealnega partnerja opisovale kot finančno bolje situiranega, moški pa idealno partnerko kot bolj telesno privlačno.

Razlika med spoloma pri zaželenih lastnostih idealnega partnerja je bila v povprečju razmeroma velika (majhna v Sloveniji). Moški so imeli v povprečju dve leti mlajše partnerke in obratno. Z rastjo indeksa enakosti med spoloma na ravni države se je starostna razlika med partnerjema zmanjševala, prav tako razlike med spoloma glede želenih lastnosti partnerja/partnerke. Ugotovitve so dosledne tako z evolucijsko kot tudi s teorijo socialnega učenja.

Članek, pri katerem so poleg kolegov iz tujine sodelovali tudi Marina Horvat in Bojan Musil (Filozofska fakulteta UM) ter Tina Kavčič in Maja Zupančič (Filozofska fakulteta UL), je bil objavljen v znanstveni reviji Psychological Science.

SLIKA. Razlike med spoloma v petih želenih značilnosti partnerjev in njihove starosti preko držav. Črna črta predstavlja položaj vrednosti, če razlik med spoloma ne bi bilo. Pozitivne vrednosti pomenijo, da si moški bolj želijo določene lastnosti pri partnerki kot ženske pri partnerju, negativne vrednosti pa, da si ženske bolj želijo določene lastnosti pri partnerju kot moški pri partnerki. Pri izbira starosti negativne vrednosti pomenijo, da so moški imeli mlajše partnerke, ženske pa starejše partnerje.

Rubriko TOP objave pripravlja in ureja dr. Zoran Levnajić s Fakultete za informacijske študije v Novem mestu.

Enkrat mesečno skuša širši javnosti približati vrhunske dosežke slovenskih raziskovalcev in raziskovalk, ki so po njegovem mnenju pogosto spregledani. #TOPobjave

Predstavljamo odmevne objave slovenskih znanstvenikov in znanstvenic v vrhunskih znanstvenih publikacijah. V sodelovanju s Fakulteto za informacijske študije v Novem mestu septembra izpostavljamo:

• KEMIJA: ODSTRANJEVANJE POTENCIALNO NEVARNIH SNOVI S POMOČJO ODPADNEGA MATERIALA
• ZNANOSTI O OKOLJU: AVTENTIČNOST TRADICIONALNIH SREDOZEMSKIH ŽIVIL
• ANALIZA SOCIALNIH OMREŽIJ: OMREŽJE DELEŽNIKOV OBLIKOVANJA PROGRAMA UPRAVLJANJA OBMOČIJ »NATURA 2020«
• PSIHOLOGIJA: ZGRADBA ŠTEVILK IN OSVAJANJE ŠTETJA

KEMIJA: ODSTRANJEVANJE POTENCIALNO NEVARNIH SNOVI S POMOČJO ODPADNEGA MATERIALA

Odstranjevanje potencialno nevarnih snov, med katere spadajo tudi kovine, je nekaj, s čimer se ukvarjajmo že desetletja. Kovine so v okolju v nizkih koncentracijah nujno potrebne, vendar pa lahko pri povišanih koncentracijah postanejo izredno nevarne. Kovine iz odpadnih vod odstranjujemo z različnimi fizikalno-kemijskimi metodami, med katerimi velja za najbolj perspektivno adsorpcija, tj. proces, kjer se adsorbat (onesnaževalo) v obliki plina ali kapljevine veže na površino trdne snovi (adsorbent).

Raziskovalci s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani so ugotavljali možnost uporabe odpadnega materiala, ki nastane pri gojenju gliv, kot adsorbenta za odstranjevanje kovin. Material so najprej karakterizirali in ga nato uporabili kot adsorbent za odstranjevanje dveh, svinca in kadmija. Material se je izkazal kot izredno uspešen, saj je bila maksimalna učinkovitost odstranjevanja dosežena že po nekaj minutah in sicer z neobdelanim materialom 85 %, s predobdelavo pa nad 92 %. Z uporabo takšnega materiala bi zmanjšali stroške obdelave odpadnih vod, prav tako pa bi sledili trendom krožnega gospodarstva.

Raziskava je bila objavljena v mednarodni reviji Environmental Technology & Innovation.

SLIKA: Neobdelan in obdelan odpadni material uporabljen kot adsorbent (levo) in učinkovitost odstranjevanja svinca in kadmija v odvisnosti od časa (desno).

ZNANOSTI O OKOLJU: AVTENTIČNOST TRADICIONALNIH SREDOZEMSKIH ŽIVIL

Dve slovenski raziskovalni skupini z Odseka za znanosti o okolju na Instituta “Jožef Stefan” in Znanstveno raziskovalni Center Koper sta bili vključeni v mednarodni projekt Spremljanje pristnosti in valorizacija tradicionalnih sredozemskih živil, katerega namen je bil s pomočjo spremljanja pristnosti in kakovosti zagotovili dodano vrednost sredozemskih živil. V projektu so se osredotočili na visokokakovostna živila, ki so značilna za nacionalno identiteto sodelujočih držav, kot so: maroško arganovo olje, mesni izdelki iz iberijskih črnih prašičev na Portugalskem, slovenskih in italijanskih gomoljik in tunizijske jagnjetine.

V preglednem članku so podajali kritično oceno razpoložljivih analitskih metod in pristopov ter njihovo uporabo pri določanju pristnosti in geografskega porekla izbranim sredozemskim živilom. Sistem sledljivosti vključuje poleg analitskih pristopov tudi vzpostavitev ustrezne podatkovne baze in izdelavo statističnih modelov. Tovrsten pristop, ki smo ga uporabili na slovenskih gomoljikah in je prenosljiv tudi na druga živila, ustvarja dolgoročne pogoje za trajnostni razvoj ter upravljanje z naravnimi viri, zaščito sort in kmetijskih praks ter omogoča hitro odzivanje na podnebne spremembe na ranljivih področjih sredozemskega prostora.

Članek, pri katerem so sodelovali Bor Krajnc, Nives Ogrinc (Odsek za znanosti o okolju, Institut “Jožef Stefan”), Maja Podgornik in Milena Bučar Miklavčič (Inštitut za oljkarstvo, ZRS-Koper) ter kolegi iz tujine, je bil objavljen v mednarodni reviji Food Reviews International.

SLIKA: Ilustracija kemijske analize pristnosti tartufa.

ANALIZA SOCIALNIH OMREŽIJ: OMREŽJE DELEŽNIKOV OBLIKOVANJA PROGRAMA UPRAVLJANJA OBMOČIJ »NATURA 2020«

Vključevanje in sodelovanje deležnikov v procesih sprejemanja in izvajanja naravovarstvenih politik pridobiva na pomenu, saj so za te procese značilne zapletene interakcije in konflikti med sodelujočimi deležniki. S pomočjo analize socialnih omrežij smo preučevali sodelovanje in konflikte med deležniki v procesu oblikovanja Programa upravljanja območij »Natura 2000«.

V procesu oblikovanja Programa je sodelovalo največ deležnikov iz sektorja gozdarstva in lovstva, sledijo sektor kmetijstva in varstva narave. Samo socialno omrežje deležnikov je centralizirano, kar pomeni, da je imelo le nekaj institucij (Zavod RS za varstvo narave, Ministrstvo za okolje in prostor, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Zavod za gozdove Slovenije) pomembno vlogo in močan vpliv na njegovo oblikovanje. Pri tem pa je imel sektor varstva narave največjo moč v samem procesu. Samo omrežje sodelovanje je bilo razpršeno med sektorji, saj so v omrežju sodelovale institucije iz istega sektorja, medtem ko so se konflikti pogosteje pojavljali med institucijami iz različnih sektorjev. Na podlagi rezultatov lahko zaključimo, da je v prihodnjih procesih oblikovanja Programa potrebno aktivneje vključiti trenutno periferne deležnike in poskrbeti, da bo moč med sodelujočimi deležniki enakopravna.

Članek, pri katerem so sodelovali Tomislav Laktić (Ministrstvo za okolje in prostor, Sektor za kohezijo), Aleš Žiberna (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede), Tina Kogovšek (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede in Filozofska fakulteta) in Špela Pezdevšek Malovrh (Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta) je objavljen v mednarodni reviji Forests.

SLIKA: ilustracija analize omenjenega socialnega omrežja.

PSIHOLOGIJA: ZGRADBA ŠTEVILK IN OSVAJANJE ŠTETJA

Številke nam omogočajo poimenovanje količine neskončno različnih množic predmetov. Tudi če nismo nikoli šteli do trimilijonetriintrideset, izraz v hipu prepoznamo kot mogočo številko, brez težav pa mu tudi dodamo ena in dobimo trimilijoneštiriintrideset. Pri tem smo uporabili rekurzivna pravila štetja in funkcijo naslednika, ki štetje uravnava.

F. Marušič, R. Žaucer, P. Mišmaš in V. Plesničar z Univerze v Novi Gorici so v sodelovanju s kolegi iz tujine ugotavljali, kako na učenje pravil štetja vpliva slovnična struktura številk v različnih jezikih oziroma, kakšen vpliv ima na otrokovo osvajanje funkcije naslednika večja oz. manjša besedotvorna jasnost višjih številk v njegovem jeziku.

Z različnimi nalogami so testirali 569 otrok, starih od 3,5 do 6,5 let, od tega 99 slovenskih (tj. otrok s slovenščino kot maternim jezikom). Ugotovili so, da je večja zapletenost besedotvorne zgradbe sestavljenih številk v posameznem jeziku povezana s počasnejšim osvajanjem štetja in funkcije naslednika. Rezultati raziskave širijo naše razumevanje povezanosti med jezikovno zgradbo in osvajanjem nejezikovnih prvin.

Rezultati so objavljeni v mednarodni reviji Cognitive Psychology.

SLIKA: Tabela s primerjavo testiranih jezikov glede na zapletenost zgradbe številk in poenostavljen prikaz ene od testnih nalog.

Rubriko TOP objave pripravlja in ureja dr. Zoran Levnajić s Fakultete za informacijske študije v Novem mestu.Enkrat mesečno skuša širši javnosti približati vrhunske dosežke slovenskih raziskovalcev in raziskovalk, ki so po njegovem mnenju pogosto spregledani. #TOPobjave

Ko sem v rubriki #OdprimoZnanost pisala o načelih ravnanja s podatki FAIR, sem pri zadnjem, ponovna uporabljivost (Reusability), omenila zelo nizek delež ponovno uporabljenih raziskovalnih podatkov. Na eni strani je razlog seveda to, da nekateri raziskovalci svojih podatkov iz različnih razlogov niso pripravljeni deliti – če jih delijo, pa niso opremljeni z dovolj bogatimi metapodatki in zato jih drugi raziskovalci ne najdejo in/ali niso primerni za ponovno rabo.

Po drugi strani pa je razlog za nizko stopnjo ponovne uporabe še to, da veliko raziskovalcev podatkov, ki so jih zbrali drugi – tudi ko gre za kakovostne podatke –  ne želi uporabljati. Uporabo podatkov prejšnjih raziskav zavračajo misleč, da njihovo delo, če bo temeljilo na sekundarnih podatkih, ne bo dovolj izvirno.

Predsodke do sekundarne rabe podatkov prenašajo tudi na študente, ki jih mentorirajo. Ko se kdo name obrne za pomoč pri diplomskih, magistrskih in doktorski nalogah, pogosto svetujem, naj najprej poiščejo obstoječe podatke o njihovi temi. Na marsikatero raziskovalno vprašanje je namreč možno (vsaj delno) odgovoriti na podlagi že zbranih podatkov, ki jih najdemo v podatkovnih arhivih in repozitorijih.

Zbiranje lastnih primarnih podatkov ni predpogoj za dobro raziskavo. Tudi naloge narejene na podlagi sekundarnih podatkov so lahko izvirne.

Zavedati se je treba, da zbiranje visoko kakovostnih podatkov zahteva veliko sredstev, znanja in izkušenj, ki jih predvsem tisti na nižjih ravneh študija nimajo. Na nekaterih področjih so z zbiranjem podatkov povezane tudi določene pravne in etične zahteve. V praksi resne raziskave načrtuje interdisciplinarna ekipa strokovnjakov. Primer take raziskave je Evropska družboslovna raziskava, ko jo najdete v katalogu Arhiva družboslovnih podatkov (ADP), kjer hranijo še veliko drugih podatkov družboslovnih raziskav.  Še več podatkovnih repozitorijev za različna raziskovalna področja pa lahko najdete preko brskalnika re3data.org, kjer lahko brskate po temi, tipu podatkov in drugih kriterijih.

Poleg ADP imamo v Sloveniji še (vsaj) tri podatkovne repozitorije, CLARIN za jezikovne vire, InGeoCloudS za okoljske podatke ter MODES za podnebne podatke.

Kako raziskovalce spodbuditi sekundarno rabo podatkov? Pred leti smo s sodelavci na ADP na Metini listi urejali rubriko #PodatkiADP, v kateri so dajalci podatkov predstavljali svoje raziskave. Ker smo želeli pokazati, da so tej podatki lahko podlaga za kakovostne raziskovalne naloge, smo k pisanju v rubriki povabili tudi dve uporabnici podatkov, katerih nalogi sta prejeli nagrado sklada namenjenega delom, ki temeljijo na podatkih ADP, da opišeta svojo izkušnjo uporabe, in sicer dr. Meto Novak in mag. Živo Broder.

S sekundarno rabo podatkov imam tudi sama pozitivne izkušnje. Pred desetimi leti sem v svojem diplomskem delu, za katerega sem prejela Prešernovo nagrado Fakultete za družbene vede, uporabila podatke raziskave Flash Eurobarometer, ki jih hrani repozitorij nemškega inštituta za družbene vede GESIS. Trenutno pa v eni izmed raziskav, pri katerih sodelujem, uporabljam podatke Statističnega urada in Eurostata.

Našteti primeri so s področja družboslovja, saj ga najbolje poznam, vendar podobno slišim od kolegov naravoslovcev dejavnih na področju ravnanja s podatki: ogromno podatkov ni v celoti izkoriščenih in veliko je odvečnega zbiranja podatkov v raziskavah, ki niso zastavljene dovolj kakovostno. Potegnemo lahko analogijo s ponovno uporabo potrošniških izdelkov.

Tako za okolje kot našo denarnico je bolj prijazno, da kupujemo kakovostne izdelke, ki jih lahko večkrat uporabimo, namesto tistih za enkratno uporabo.

Manj je več. Seveda s tem ne želim reči, da se primarnega zbiranja podatkov ne smemo lotiti, ampak da je treba to početi z ustreznim znanjem in sredstvi, da se lahko zagotovimo kakovost podatkov. Predvsem pa bodimo odgovorni raziskovalci in dokumentirajmo vsak korak naših postopkov ter podatke opremimo z metapodatki, da bodo primerni za ponovno uporabo.

Društvo Mlada Akademija je letos že enajstič podelilo nagrado Mentor Leta. Namen dogodka Mentor leta, ki smo ga soorganizirali skupaj z ARRS ter v partnerstvu s podjetjem InstaText letošnjo svečano prireditev prestavili v spletno obliko, je promocija in širjenje dobrih mentorskih praks ter počastitev odličnih mentorjev.

Mentor ali mentorica ima namreč ključno vlogo pri razvoju nadobudnega študenta oz. študentke v samostojnega raziskovalca oz. raziskovalko.

Je namreč tista oseba, ki s svojim delom, znanjem, idejami in strastjo vodi doktorskega kandidata oz. kandidatko ter spodbuja njegovo oz. njeno kreativnost ter mu oz. ji omogoča napredek na vseh področjih, tudi izven raziskovalne sfere.

FINALISTI IZBORA MENTOR LETA 2019

Finalisti za nagrado Mentor leta 2019 so bili poleg velike zmagovalke prof. dr. Kristina Sepčić tudi prof. dr. Andreja Istenič Starčič (PeF UP), prof. dr. Matej Kristan (FRI UL), prof. dr. Tomaž Prosen (FMF UL) in prof. dr. Robert Roškar (FFA UL). Dobitnike in dobitnice nagrad ter njihove predlagatelje smo povprašali, kaj jim pomeni dobro mentorstvo in prejeta nagrada oz. zakaj so nominirali svoje mentorje oz. mentorice.

Prvo finalistko, prof. dr. Andrejo Istenič Starčič (PeF, UP) je predlagala dr. Maja Lebeničnik, da bi se ji zahvalila za njen trud in ker meni, da je vlogo mentorice odlično opravila. »Spodbujala me je pri zastavljanju in doseganju razmeroma ambicioznih ciljev, me vodila pri razvijanju raziskovalnih kompetenc in pridobivanju mednarodnih izkušenj ter stikov. Pustila mi je veliko svobode, a hkrati tudi bedela nad mojim delom. Pri delu me je vseskozi navdajala z optimizmom in mi pomagala pri postavljanju prioritet, v težkih trenutkih mi je pomagala ohraniti veselje do dela. Vseskozi sem čutila, da verjame vame, v moje ideje ter da resnično ceni moj prispevek. Mentoričino spoštovanje mojega zasebnega življenja, izkazana empatija ter socialna opora so bili v določenih trenutkih neprecenljivi in verjetno eden izmed ključnih dejavnikov za uspešno dokončanje doktorske disertacije. V obdobju mentorstva sva razvili iskren, enakovreden in topel odnos, ki zame še naprej ostaja zelo pomemben.«

Prof. dr. Andreja Istenič Starčič pa svoje poslanstvo vidi redvsem v vzpostavljanju v vzpostavljanju avtentičnega raziskovalnega okolja, v katerem mlademu raziskovalcu omogoči sodelovanje v mednarodnem raziskovalnem okolju. »Za mladega raziskovalca je pomembno razvijanje občutljivosti za relevantnost raziskovalnega dela na nacionalni in mednarodni ravni. Že med pripravo dispozicije mlade raziskovalce usmerjam k mednarodnem sodelovanju in obisku raziskovalnih skupin v tujini. Mednarodna perspektiva omogoča raziskovalcu globlji vpogled v pomen raziskav za nacionalni prostor in kakovostnejši prispevek doma in v tujini. V uredništvih revij si prizadevam za vzpostavitev ustreznih mehanizmov in spodbud za objavljanje mladih raziskovalcev, za katere menim, da jih je potrebno povezati s postopki potrditve dispozicije in procesi raziskovalnega dela. Dober primer so registrirana poročila, ko se že ob prijavi dispozicije oz. pri pripravi raziskovalnega načrta le-ta pošlje v revijo v recenzijo in potencialno objavo. Mednarodna recenzija raziskovalnega načrta pripomore k relevantnosti in kakovosti raziskovalnega dela. Konstruktivna povratna informacija je pomemben vir motivacije mladega raziskovalca. Uspešen preboj z raziskovalnim načrtom, mladega raziskovalca že umesti v mednarodni prostor, kjer se pričakuje rezultate njegovega dela.«

Alan Lukežič je s svojim mentorjem, izr. prof. dr. Matejem Kristanom, sodeloval že tekom diplomske in magistrske naloge, pri njem je opravljal tudi študentsko delo na industrijskem projektu, zdaj pa svoje raziskave pod njegovim mentorstvom nadaljuje tudi na doktorskem študiju. »Med druženjem tako z domačimi, kot tudi s tujimi kolegi – doktorskimi študenti –  sem dobil vtis o njihovem odnosu z mentorjem in kaj hitro opazil, da je najin odnos drugačen. Mentorji so običajno zelo zaposleni, z doktorskimi kandidati preživijo omejeno količino časa in velikokrat ohranjajo profesionalen in neoseben odnos. Sam sem pri svojem mentorju takoj dobil občutek, da se družim s sovrstnikom in se tako še vedno počutim. Po drugi strani pa sem ob zapletih med raziskovalnim delom ali ko sem potreboval sveže ideje vedno dobil vtis, da imam ob sebi izkušenega profesorja. Za to sem mu zelo hvaležen, nominacijo pa vidim kot način, da se mu vsaj malenkost odkupim za vse, kar je dobrega naredil zame.«

Izr. prof. dr. Matej Kristan pa pravi, da mentorstvo v prvi vrsti razume kot sodelovanje med izkušenim raziskovalcem in kandidatom, ki bo to postal. »Gre za proces, v katerem znanje in ideje prehajajo v obe smeri, za kar je potreben na zaupanju in odprtosti temelječ odnos. V tem zelo uživam. Mentorstvo je najuspešnejše takrat, ko rezultati bistveno presegajo vsoto posameznih delov. Po navadi več glav malo več ve. Če pa so te glave prav povezane in ravno prav odprte, pa veliko več. Prejeto priznanje mi predstavlja poseben dosežek, saj je predvsem odvisno od kandidata, ki mentorja predlaga. Počaščen sem, da kandidat meni, da sem k njegovemu znanstvenemu in strokovnemu razvoju pripomogel toliko, da si to zasluži nominacijo za mentorja leta. Zahvaljujem se mu za izkazano zaupanje.«

Tretji finalist letošnjega izbora za Mentorja Leta je prof. dr. Tomaž Prosen, ki ga je za nagrado predlagal dr. Lenart Zadnik. Ta je o svojem mentorju zapisal naslednje: “Tomaž Prosen je fizik svetovnega formata, ki pa je ohranil svojo skromnost, človečnost in dostopnost ter izjemno požrtvovalnost pri delu s svojimi doktorskimi študenti. Iz pogovorov s tujimi kolegi šele sedaj, od daleč, spoznavam, kako redka je pravzaprav taka kombinacija. Menim, da velja, še posebno v časih, ko se sem in tja zdi, da nam prvine humanosti spolzijo iz rok, take redkosti ustrezno nagraditi. Kot mentor je bil Tomaž Prosen neusahljiv vir plodnih idej temeljnega pomena za naše področje. Brez pomislekov nam jih je prepustil in nas v ravno pravšnji meri usmerjal k raziskovalnemu cilju, pot do katerega je praviloma nepoznana in polna pasti. Ob raznih družabnih dogodkih na mednarodnih konferencah je mimogrede navezoval stike med nami, doktorskimi študenti, ter vrhunskimi tujimi strokovnjaki s področja. Njegova zmožnost pri vodenju velike raziskovalne skupine, ohranjanju diplomatskosti, potrpežljivosti in gojenju izjemno dobrih odnosov se mi zdi (predvsem glede na to, da ima dan le 24 ur, človeška zbranost pa nekoliko manj) vedno bolj neverjetna, čeprav sem ji bil priča iz prve vrste. O njegovih znanstvenih uspehih pričajo kariera, objave, spoštovanost v tujini ter uspehi na mednarodnih razpisih. Za mentorja leta pa sem ga nominiral zato, ker bi bila storjena neizmerna krivica, če bi človeška plat ostala neizpričana.”

Prof. dr. Tomaž Prosen pa vidi mentorstvo kot nekakšno znanstveno očetovstvo: »Občutek ponosa, ki ga začuti mentor ob uspehu ali novi obetavni ideji doktorandke ali doktoranda je primerljiv tistemu, ki ga občutimo v družini. Podobni so občutku ob osamosvajanju doktoranda, po zaključku doktorata. Mentor ga z zanimanjem spremlja na njegovi poti in si želi, da bi se čimbolje samostojno uveljavil v akademsko-znanstvenem svetu. Čeprav smo znanstveniki praviloma zelo tekmovalni, pa v tem odnosu ni tekmovalnosti. Verjetno si edino za svoje študente metor iskreno želi, da bi ga raziskovalno presegli.«

Četrtega finalista, prof. dr. Roberta Roškarja, je za mentorja leta predlagala Žane Temova Rakuša, ki se ji je nominacija za to nagrado zdela odlična priložnost, da bi njen mentor dobil javno pohvalo in potrditev tega, kar njegovi študentje dobro vedo – da je res izjemen mentor, ne le z vidika znanstveno-raziskovalnega in pedagoškega dela, ampak tudi z vidika osebnosti, organizacije dela in neverjetnega osebnega pristopa do študentov: »V čast mi je, da sem lahko vsakodnevno sodelovala in se učila od osebe z izjemno znanstveno odličnostjo in izvenserijsko intelektualnostjo. Tekom raziskovalnega procesa je vedno skrbel za prijetno in sproščeno vzdušje, me neskončno motiviral in vodil k začrtani smeri doktorata. Prav zaradi odličnega sodelovanja mi je bilo celotno dosedanje delo, ki sicer predstavlja velik strokovni izziv, v veselje.«

Prof. dr. Rober Roškar pa mentorstvo vidi kot privilegij in odgovornost, ki zajema veliko več kot znanstveno in profesionalno usmerjenost: “Potrebno je vzpostaviti vzajemen, pristen, empatičen in spoštljiv odnos, saj s skupnim timskim delom dosežemo veliko več. Uspešen doktorat je torej enakovreden prispevek obeh, mentorja in mentoriranca. Mladega raziskovalca na začetku poti vodiš v raziskovalno področje, potem pa ga usmerjaš, podpiraš in motiviraš ter mu pustiš raziskovalno svobodo, da njegove ideje, ustvarjalnost in prizadevnost pridejo do izraza. Zelo je pomembno, da si kot mentor razumevajoč in dosegljiv v prelomnih trenutkih ter mu z lastnimi dejanji daješ vzgled in ustvarjaš sproščeno delovno okolje. Nominacija mi pomeni potrditev, da gre moj način mentoriranja v pravo smer in me dodatno motivira za sprejemanje novih izzivov. Sodelovanje z izjemnimi študenti, kot je moja predlagateljica Žane, si štejem v čast in mi je v veliko veselje. Hkrati pa sem zelo ponosen na njen izreden napredek ne le na znanstvenem, ampak tudi na ostalih področjih.”

MENTORICA LETA 2019

Mentorica leta 2019 je postala prof. dr. Kristina Sepčić, ki je bila za to nagrado predlagana že šestkrat, kar je velika pohvala njenemu dolgoletnemu izjemnemu mentorskemu delu. Komisijo za podelitev nagrade je prepričal odnos med mentorico in študentko ter globoko spoštovanje med njima, saj je z načinom dela mentorica uspela ustvariti produktivno delovno okolje, v katerem se je študentka predlagateljica razvila v uspešno in samostojno znanstvenico.

Letos jo je za mentorico leta nominirala Anastasija Panevska, ki je o svoji mentorici povedala: »Tako kot mnogi doktorandi pred mano, tudi jaz iskreno verjamem, da je prof. Sepčić sinonim za najboljšo mentorico. Skupaj sva dosegli veliko uspehov na mednarodnem nivoju, vendar pa verjamem, da je najin največji uspeh dober odnos, ki je temelj vseh velikih dosežkov. Ni težko delati pod okriljem mentorja, ki svojega doktoranda dvigne vsakič, ko pade. Fascinira me dejstvo, da od svoje mentorice  vsak dan vpijam nova znanja, ki me razvijajo v vse boljšo mlado raziskovalko. Nisem se zavedala svojega potenciala, ki pa ga je na srečo moja mentorica prepoznala in mi širom odprla vrata kreativne in dinamične znanstvene poti. Moja nominacija je iz srca in je samo en majhen način zahvale za vse vrhunske raziskave, diskusije, profesionalne in osebne pogovore, za vso pomoč v profesionalnem in osebnem življenju ter za dober vzgled, kako biti vrhunski raziskovalec, a hkrati ostati dober in skromen človek.«

Prof. dr. Kristina Sepčić je ob prejetju priznanja povedala: »Nagrada Mentor leta je zame absolutno najvrednejša nagrada v karieri, saj ne nagrajuje le strokovnega dela, ampak nastavlja ogledalo medsebojnemu zaupanju in spoštovanju, ki se splete med kandidatom in mentorjem. Zame ni večjega veselja, kot pomagati mlademu, motiviranemu človeku, izvleči tisto najboljše iz sebe, razviti notranje samozaupanje in hkrati ohraniti skromnost, ki pripomore k razvitju kritičnega odnosa do svojih in tujih rezultatov. Imela sem srečo, da sta me tega naučila moja doktorska mentorja. Uživam, ko opazujem doktorandov razvoj iz bube v metulja, še bolj pa, ko ta metulj poleti še višje in dlje od mene same. Menim, da mora dober mentor vsekakor biti in ostati zgled v smislu ljubezni in entuziazma do dela, zvedavosti in odgovornosti. Mora pa hkrati kandidatu omogočiti dovolj svobode, da poleti v višino in ga pri tem diskretno varovati, da si ne polomi kril.«

ZGODBA SE NADALJUJE

Vsakoletni odziv na razpis za nagrado Mentor Leta kaže, da v slovenskem visokošolskem prostoru deluje veliko odličnih mentoric in mentorjev, kar prepoznavajo njihovi mentoriranci in mentoriranke in jim skozi nominacijo za nagrado. V tem prispevku smo predstavili pet takih uspešnih zgodb. V Mladi Akademiji pa verjamemo, da je takšnih zgob še veliko več.

Na žalost pa nimajo vsi doktorski štdentje pozitivne izkušnje in zato smo letos v okviru podelitve izvedli tudi okroglo mizo Dober odnos mentor – študent je ključ do uspeha: kaj, če temu ni tako? Gostje okrogle mize so bili Matejka Ahčin, kontaktna oseba ARRS za področje mladih raziskovalcev, prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, predstojnica Doktorske šole Univerze v Ljubljani, prof. dr. Zoran Ren, prorektor za znanstveno-raziskovalno dejavnost Univerze v Mariboru, prof. dr. Štefko Miklavič, prorektor za znanstveno-raziskovalno in razvojno delo Univerze na Primorskem, prof. dr. Boris Žemva, bivši prodekan za študijske zadeve Mednarodne podiplomske šole IJS in Mentor leta 2012 ter Mentorica leta 2019 prof. dr. Kristina Sepčić.

Opomba: Tekst in fotografije so avtorstvo ekipe Mlade akademije.

Pripravljen je novembrski paket vrhunskih dosežkov slovenskih znanstvenikov in znanstvenic ter njihovih objav v prestižnih mednarodnih publikacijah. V sodelovanju s Fakulteto za informacijske študije v Novem mestu v TOP objavah tokrat pišemo o:

• KORONAVIRUS: COVID-19 IN SLADKORNA BOLEZEN
• NUTRICIONISTIKA: KOLIKO SLADKORJA POJEMO SLOVENCI?
• OKOLJEVARSTVO: “LJUBITELJSKA ZNANOST” IN SPREMLJANJE VOLKOV
• PROMETNE ZNANOSTI: TESTIRANJE VPLIVA OSEBNIH LASTNOSTI NA VARNOST PROMETA

KORONAVIRUS: COVID-19 IN SLADKORNA BOLEZEN

Pandemija bolezni, ki jo povzroča okužba z virusom SARS-CoV-2, se v letu 2020 nezadržno širi. Študije so že pokazale, da so med najbolj ranljivimi skupinami starejši in tisti s pridruženimi boleznimi, med katerimi se je sladkorna bolezen pokazala kot ena najbolj rizičnih.

Raziskovalci z Univerze v Mariboru, Marko Marhl, Vladimir Grubelnik, Rene Markovič in Marša Magdič, so z analizo velike količine podatkov preučevali vzroke povezanosti sladkorne bolezni in COVID-19.

Z metodo rudarjenja podatkov in znanstvene literature so pridobili in analizirali več kot 1.100.000 prispevkov iz medicinske baze PubMed. Kot rezultat jim je uspelo konstruirati mrežo bolezenskih stanj, iz katere so prepoznali ključne povezave med sladkorno boleznijo in boleznijo COVID-19.

Pomembna klinično aplikativna ugotovitev je, da imajo sladkorni bolniki s povišanim krvnim tlakom, dolgotrajnimi (čeprav običajno le blagimi) okvarami jeter in (prav tako lahko zelo blagim) sistemskim vnetjem večje tveganje za hujšo obliko bolezni. Ker to niso vsi bolniki, ki imajo sladkorno bolezen, je priporočilo njihove študije, da se ob okužbi ta bolezenska stanja preverijo ter se tako omogoči pravočasno ukrepanje z ustreznimi preventivnimi merami.

Članek je bil objavljen v mednarodni reviji Diabetes & Metabolic Syndrome: Clinical Research & Reviews.

SLIKA: Ilustracija podatkovnega rudarjenja in iskanja kumulativnega znanja v znanstveni literaturi, ki je uporabljeno kot glavna metoda v tej raziskavi.

NUTRICIONISTIKA: KOLIKO SLADKORJA POJEMO SLOVENCI?

Prosti sladkorji so tisti sladkorji, ki so živilom in jedem dodani ali pa so z obdelavo sproščeni iz celičnih sten (npr. v sadnih sokovih). Medtem ko sladkorji, naravno prisotni v sadju in mlečnih izdelkih, nimajo negativnih posledic na zdravje, pa je prekomerno uživanje prostih sladkorjev povezano s številnimi zdravstvenimi težavami, kot so zobna gniloba, prekomerna telesna teža, metabolni sindrom itd. Svetovna zdravstvena organizacija zato priporoča, da prosti sladkorji ne presegajo 10 % dnevnega energijskega vnosa (DEV), za dodatne pozitivne učinke pa je bolje ostati pod 5 % DEV.

Raziskovalci z Inštituta za nutricionistiko so skupaj s sodelavci iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje ugotavljali, koliko prostih sladkorjev zaužijemo prebivalci Slovenije in kateri so njihovi glavni viri. Izkazalo se je, da odrasli prebivalci (med 18 in 64 let) s prostimi sladkorji pokrijejo 6,4 % DEV, starostniki (med 65 in 75 let) pa 6,5 % DEV.

Največ prostih sladkorjev zaužijejo mladostniki (med 10 in 17 let), in sicer ta znaša kar 10,1 % DEV.

Priporočil Svetovne zdravstvene organizacije se drži 56 % mladostnikov, 84 % odraslih in 81 % starostnikov. Glavne vire prostih sladkorjev predstavljajo pijače z dodanim sladkorjem, sadni sokovi ter torte, kolači in peciva, pri mladostnikih pa tudi mlečni izdelki z dodanim sladkorjem.

Pri prispevku, objavljenem v mednarodni reviji Nutrients, so sodelovali Nina Zupanič, Igor Pravst (Inštitut za nutricionistiko in Biotehniška fakulteta, UL), Hristo Hristov (Inštitut za nutricionistiko), Matej Gregorič, Urška Blaznik, Nataša Delfar (Nacionalni inštitut za javno zdravje) in Barbara Koroušić Seljak (Inštitut Jožef Stefan), Nataša Filder Mis (Pediatrična klinika, UKC Ljubljana).

SLIKA: Povprečen doprinos posameznih kategorij k vnosu prostih sladkorjev v Sloveniji.

OKOLJEVARSTVO: “LJUBITELJSKA ZNANOST” IN SPREMLJANJE VOLKOV

Z znanstvenimi metodami podprto upravljanje velikih zveri je ključno za njihovo učinkovito ohranjanje. Pri popisovanju volkov s pomočjo izzivanja tuljenja so k zbiranju podatkov sistemsko vključeni usposobljeni prostovoljci (t.i. ljubiteljska znanost – angl. citizen science).

V zadnjem času ljubiteljska znanost postaja vse popularnejši del spremljanja prostoživečih živali, vendar se pojavljajo pomisleki, da lahko celo ogroža preučevane vrste. Skupna prizadevanja skoraj 500 udeležencev v sedmih sezonah spremljanja na nacionalni ravni so prinesla skupno 116 odzivov volkov v Sloveniji, vključno s 53 odzivi volčjih mladičev, t.i. potrjenimi legli.

Letno so ob tridnevnih aktivnostih sistematičnega popisovanja z izzivanjem tuljenja (howling) odkrili med 5 in 12 volčjih legel, v celotnem obdobju spremljanja pa je populacija volkov naraščala.

Pri prispevku, objavljenem v mednarodni reviji European Journal of Wildlife Research, so sodelovali N. Ražen, Ž. Kuralt, U. Fležar, M. Bartol, R. Černe, I. Kos, M. Krofel, R. Luštrik, A. Majić Skrbinšek in H. Potočnik (Biotehniška fakulteta UL, Zavod za gozdove Slovenije, Društvo Dinaricum).

Avtorji se vsem prostovoljcem še enkrat zahvaljujejo za pomoč in sodelovanje!

SLIKA: Odzivi odraslih volkov (adult wolfs) in mladičkov (wolf pups) po celi Sloveniji.

PROMETNE ZNANOSTI: TESTIRANJE VPLIVA OSEBNIH LASTNOSTI NA VARNOST PROMETA

K varnosti v prometu pomembno prispevajo situacijski dejavniki (npr. gostota prometa, infrastruktura) in individualni dejavniki (npr. osebnostne lastnosti, povezane z dovzetnostjo za stres). Pretekla literatura je omenjeni skupini dejavnikov praviloma obravnavala ločeno, čeprav se zdi, da bi sočasno obravnavanje obeh lahko izboljšalo naše razumevanje vozniškega vedenja.

V raziskavi, ki je potekala v simulatorju vožnje in je vključevala 50 udeležencev z vozniškim izpitom, so udeleženci izpolnili vprašalnik čustvene nestabilnosti in bili izpostavljeni različno zahtevnim vozniškim scenarijem.

Rezultati kažejo, da vozniško vedenje (npr. upoštevanje omejitev, vijuganje, varnostna razdalja, sunkovita vožnja) v splošnem postane bolj varno v primeru visoko zahtevnih scenarijev, ki vključujejo številna križišča, vozila in prometne znake.

Dodatno pa rezultati razkrivajo, da osebe z visoko izraženo čustveno nestabilnostjo svojo vožnjo v visoko zahtevnih razmerah prilagodijo nekoliko manj od nizko čustveno nestabilnih oseb. Ugotovitve raziskave nudijo nov vpogled v to, kako se posamezniki spoprijemajo z različnimi vozniškimi razmerami, dodatno pa izpostavljajo pomen proučevanja kombinacije situacijskih in individualnih dejavnikov pri razumevanju vozniškega vedenja.

Članek, pri katerem so sodelovali Sara Tement, Nejc Plohl, Marina Horvat in Bojan Musil (Filozofska fakulteta UM) ter Grega Jakus in Jaka Sodnik (Fakulteta za elektrotehniko UL), je bil objavljen v mednarodni znanstveni reviji Transportation Research Part F: Traffic Psychology and Behaviour.

SLIKA: Izvajanje opisane raziskave na simulatorju vožnje.

Rubriko TOP objave pripravlja in ureja dr. Zoran Levnajić s Fakultete za informacijske študije v Novem mestu.Enkrat mesečno skuša širši javnosti približati vrhunske dosežke slovenskih raziskovalcev in raziskovalk, ki so po njegovem mnenju pogosto spregledani. #TOPobjave

V Mladi akademiji smo prejšnji teden objavili poročilo Trg dela v Sloveniji za raziskovalce na začetku kariere (2010-2019), v katerem smo opozorili na povečanje brezposelnosti med raziskovalci na začetku kariere, saj trg ne uspe absorbirati povečanega števila doktorandov. Eno izmed priporočil za raziskovalce in institucije, ki smo jih podali v zaključku, se nanaša na krepitev prenosljivih spretnosti, ki lahko izboljšajo zaposljivost doktorandov tako znotraj kot izven akademije.

Prenosljive spretnosti so tiste, ki niso vezane samo na posamezno področje, ampak so splošne in se lahko uporabljajo na različnih področjih.

Tovrstne veščine lahko raziskovalci pridobijo tudi s prakticiranjem odprte znanosti, kar sem nakazala že v avgustovskem prispevku v rubriki #OdprimoZnanost, kjer sem pisala o poklicu skrbnika podatkov, ki raziskovalcem pomaga pri ravnanju s podatki, in napovedala moje sodelovanje v razpravi na to temo.

Septembra sem na dogodku EuroScience Open Forum 2020 v Trstu kot predstavnica Evropskega sveta doktorskih kandidatov in mladih raziskovalcev (Eurodoc) sodelovala v panelni razpravi, v kateri smo obranavali vprašanje, čigava odgovornost so prenosljive spretnosti raziskovalcev in kako lahko pri tem pomagajo odgovorno raziskovanje in inoviranje ter odprta znanost. – posnetek je bil po dogodku objavljen na spletu.

Moderator Brian Cahill, član upravnega odbora organizacije EuroScience, je kot iztočnico za razpravo pokazal matriko za ocenjevanje raziskovalnih karier z vidika odprte znanosti (Open Science Career Assesment Matrix), ki je predstavljena v poročilu delovne skupine Evropske komisije o nagradah in spodbudah v okviru odprte znanosti, ter Eurodocovo poročilo o prenosljivih spretnostih in kompetencah.

Prva govorka je bila Teresa Fernández Zafra, produktni vodja v podjetju Gradeintech AB. Predstavila je svojo izkušnjo pridobivanja različnih veščin tekom doktorskega študija, tako trdih kot mehkih. Z delovanjem v študentski reviji in pri organizaciji znanstvenih dogodkov je pridobila mehke veščine, ki ji tudi danes koristijo pri delu, ki ga opravlja danes: projektno vodenje, delo z ljudmi, pridobivanje finančnih sredstev, izobraževanje.

Druga govorka je bila Katie Wheat, vodja oddelka v neprofitni organizaciji Vitae, ki se ukvarja s podporo poklicnemu razvoju raziskovalcev. Osredotočila se je predvsem na vidik odgovornega raziskovanja in inoviranja. Predstavila je rezultate raziskave, ki je pokazala, da se raziskovalci osebno čutijo visoko odgovorne za integriteto, manjka pa vidik kolektivne odgovornosti. Akterji na različnih nivojih bi morali skupaj delovati za spremembo raziskovalne kulture.

Sledila je moja predstavitev, v kateri sem opisala, kako so mi veščine ravnanja s podatki pridobljene tekom doktorskega usposabljanja pomagale na karierni poti, ki je vključevala tudi spremembo raziskovalnega področja. Na naslovno vprašanjem sem odgovorila, da bi morala biti prenosljive veščine deljena odgovornost med raziskovalci in institucijami, saj imajo od tega oboji koristi.

Naslednji govorec je bil Ivo Grigorov, koordinator projektne pisarne na Danski tehniški univerzi, ki je opozoril, da se doktorske šole prepočasi prilagajajo spremembam v raziskovalnem okolju in ne ponujajo ustreznih izobraževanj za študente. Posledično ima veliko študentov pomanjkanje prenosljivih spretnosti. Večina se jih osredotoča samo na objavljanje, kar ni dovolj za uspešno kariero.

Zadnji govorec je bil Manuel Gomez Herrero, referent za programe MSCA pri Evropski komisiji, ki je prikazal, kako odprta znanost postaja vse bolj vključena v evalvacijske kriterije evropskih projektov. V načrtu je, da bo to preseglo odprti dostop in vključevalo tudi odgovorno ravnanje s podatki v skladu z načeli FAIR. Na pomenu pa pridobivata tudi znanstvena komunikacija in vključevanje državljanov.

Sledila je diskusija z veliko zanimivimi vprašanji iz publike. Tema je vsekakor aktualna in v luči rezov v proračune za znanost, bo za doktorske študente še toliko bolj pomembno, da tekom usposabljanja pridobijo čim več prenosljivih spretnosti.

Ker je pomemben del tega procesa tudi odprta znanost, je dviganje zavednja o tej temi ena izmed ključnih dejavnosti tako Eurodoca kot Mlade akademije. S tem namenom je Eurodoc lani vzpostavil skupino ambasadorjev odprte znanosti, v Mladi akademiji pa smo letos že tretje leto zapored organizirali prireditev Odprta znanost.

Predstavljamo odmevne objave slovenskih znanstvenikov in znanstvenic v vrhunskih znanstvenih publikacijah. V sodelovanju s Fakulteto za informacijske študije v Novem mestu v januarski izdaji izpostavljamo:

• KORONAVIRUS: PSIHOLOŠKO DELOVANJE SLOVENCEV MED PRVIM VALOM EPIDEMIJE COVID-19
• OBNOVLJIVI VIRI ENERGIJE: DELOVANJE PEROVSKITNIH SONČNIH CELIC POD REALNIMI POGOJI
• GEOLOGIJA IN DENDROGEOMORFOLOGIJA: DATIRANJE PRETEKLIH HUDOURNIŠKIH DOGODKOV V DOLINI PLANICE
• PSIHOLOGIJA: UČINEK LESNIH MATERIALOV NA POČUTJE IN KOGNITIVNO DELOVANJE LJUDI

PSIHOLOGIJA: UČINEK LESNIH MATERIALOV NA POČUTJE IN KOGNITIVNO DELOVANJE LJUDI

Epidemije in z njo povezani preventivni ukrepi imajo lahko resne neugodne posledice na duševno zdravje ljudi, kar domače in tuje raziskave kažejo tudi za pandemijo COVID-19. Slovenske raziskovalke Tina Kavčič (Zdravstvena fakulteta UL), Andreja Avsec in Gaja Zager Kocjan (Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete UL) so ugotavljale, katere značilnosti ljudi povečajo verjetnost za njihovo bolj ali manj ugodno psihološko delovanje v prvem tednu po razglasitvi epidemije v Sloveniji marca 2020.

V njihovi spletni raziskavi je sodelovalo 2722 slovenskih odraslih. Ugotovitve kažejo, da je verjetnost za višje blagostanje in nižji stres večja pri ženskah, mlajših odraslih, manj izobraženih osebah, osebah s slabšim samoocenjenim zdravjem ter osebah, ki jih je bolj intenzivno skrbelo za okužbo s koronavirusom pri njih samih ali njihovih bližnjih. Precej bolj kot prej navedene značilnosti pa je za višje blagostanje in nižjo raven stresa pomembna psihološka značilnost, imenovana osebnostna prožnost. Osebnostna prožnost opisuje zmožnost ljudi, da dobro funkcionirajo tudi v neugodnih okoliščinah in po njih hitro okrevajo, vsaj delno pa jo lahko z  nekaterimi tehnikami učinkovito razvijamo in tako preprečujemo verjetnost težav v duševnem zdravju.

Članek je objavljen v mednarodni reviji Psychiatric Quarterly.

SLIKA: Razmerje obetov (log lestvica) za raven stresa in subjektivno blagostanje slovenskih odraslih v prvem tednu po razglasitvi epidemije COVID-19 marca 2020.

OBNOVLJIVI VIRI ENERGIJE: DELOVANJE PEROVSKITNIH SONČNIH CELIC POD REALNIMI POGOJI

Perovskitne sončne celice so nov pomemben igralec na področju obnovljivih virov energije. V rekordnem času so bile dosežene učinkovitosti pretvorbe nad 25 %, naslednji korak na poti h komercializaciji pa je izboljšanje njihove dolgoročne stabilnosti. V ta namen se izvaja vrsta študij pod nadzorovanimi pogoji v laboratoriju, tipično v točki maksimalne moči, medtem ko so meritve zunaj, pod realnimi pogoji, mnogo redkejše.

Marko Jošt, Benjamin Lipovšek, Boštjan Glažar, Kristijan Brecl, Gašper Matič in Marko Topič iz Laboratorija za fotovoltaiko in optoelektroniko Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani so analizirali delovanje perovskitnih sončnih celic pri spremenljivih zunanjih vremenskih pogojih. Celice so tekom večmesečnega obdobja testirali na strehi ter pri tem merili oddano moč, sončno obsevanje in temperaturo. Celice so pri nadzorovanih pogojih pomerili tudi v laboratoriju ter s tem pridobili parametre, s katerimi so nato uspešno modelirali oddano moč, ki so jo pomerili med testiranjem na strehi. Njihov model služi tako napovedovanju izplena energije perovskitnih sončnih elektrarn v prihodnosti kot tudi spremljanju njihove degradacije. Model tako predstavlja močno analitično orodje za testiranje stabilnosti perovskitnih sončnih celic na njihovi poti na trg.

Članek, pri katerem so omenjeni slovenski raziskovalci sodelovali z inštitutom Helmholtz-Zentrum v Berlinu, je bil objavljen v mednarodni reviji Advanced Energy Materials.

SLIKA: Opis postopka validacije modela energijskega izplena.

GEOLOGIJA IN DENDROGEOMORFOLOGIJA: DATIRANJE PRETEKLIH HUDOURNIŠKIH DOGODKOV V DOLINI PLANICE

V gorskem okolju ob intenzivnih deževjih narastejo hudourniki, ki poleg vode prenašajo tudi večje količine sedimenta, predvsem grušč in pesek. Pri tem sediment odložijo ob vznožju gora v obliki hudourniških vršajev oziroma pahljač. Odloženi sediment lahko deloma zasuje drevesa (do višine 1.5 m), ki rastejo na območju delovanja hudournikov. Drevesa takšno zasutje lahko preživijo, vendar se odzovejo z manjšim prirastom, kar se odrazi v ožjih drevesnih branikah. Z analizo širin drevesnih branik lahko z natančnostjo enega leta datiramo hudourniške dogodke, ki so se zgodili v preteklosti. Primer območja v Sloveniji, kjer hudourniško delovanje zasipava drevesa, je dolina Planice.

Andrej Novak, Tomislav Popit, Andrej Šmuc (Oddelek za geologijo ljubljanske univerze) in Tom Levanič (Gozdarski inštitut Slovenije) so v sodelovanju s kolegami iz Poljske so vzorčili 105 deloma zasutih dreves (smreke, jelke in macesne) na eni od hudourniških pahljač v dolini Planice. Raziskovalci so na podlagi širin njihovih branik našteli trinajst hudourniških dogodkov, najstarejšega leta 1933, najmlajšega pa leta 2010. Z arhivskimi meteorološkimi podatki so datiranim dogodkom pripisali deževja, ki so jih sprožila. Ugotovili so, da intenzivnejša deževja prožijo večje hudourniške dogodke, ki zasujejo večje število dreves.

Članek je objavljen v mednarodni reviji Geomorphology.

SLIKA: Primer dreves v dolini Planice, ki jih je zasul hudourniški dogodek. Takšna drevesa se na zasutje odzovejo z manjšim prirastom, ki ga lahko beležimo v širini drevesnih branik.

PSIHOLOGIJA: UČINEK LESNIH MATERIALOV NA POČUTJE IN KOGNITIVNO DELOVANJE LJUDI

Izpostavljenost lesnim materialom lahko ugodno učinkuje na ljudi.

Dean Lipovac (InnoRenew CoE in Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem), Nastja Podrekar (InnoRenew CoE in Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem), Mike Burnard (InnoRenew CoE in Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem) in Nejc Šarabon (Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem in InnoRenew CoE) so preverjali, če različni materiali miz vplivajo na človekovo počutje in kognitivno delovanje. Omenjeni raziskovalci so testirali odzive ljudi na mize s površinami iz desetih različnih materialov (lesni materiali iz treh različnih drevesnih vrst). Poleg tega so testirali odzive udeležencev na površini iz stekla in mineralnega kompozita.

Izkazalo se je, da ljudje dojemajo mize iz lesnih materialov kot prijetnejše tako na pogled kot na dotik, ob tem pa se jim zdijo primernejše za vsakodnevno rabo (v primerjavi s površinami). Kljub temu med mizami iz različnih materialov (lesni in ne-lesni), ni bilo zaznavnih razlik pri učinku na počutje in kognitivno delovanje udeležencev.

Raziskava nakazuje, da izpostavljenost relativno majhni površini mize (80 cm x 80 cm) ne zadostuje za doseganje pravih psiholoških učinkov lesa na ljudi ter da je potrebna izpostavljenost večji količini lesa.

Članek je objavljen v mednarodni reviji Journal of Wood Science.

SLIKA: Dve mizi uporabljeni v raziskavi.

Rubriko TOP objave pripravlja in ureja dr. Zoran Levnajić s Fakultete za informacijske študije v Novem mestu.Enkrat mesečno skuša širši javnosti približati vrhunske dosežke slovenskih raziskovalcev in raziskovalk, ki so po njegovem mnenju pogosto spregledani. #TOPobjave

Pred enim letom sem v vlogi slovenske ambasadorke odprte znanosti pri združenju Eurodoc začela pisati rubriko #OdprimoZnanost, v kateri sem skoraj vsak mesec v letu 2020 objavila en prispevek na temo odprte znanosti. Niz prispevkov o odprti znanosti zaključujem še s povzetkom tem, o katerih sem pisala, ter razmišljanju o prihodnosti tega področja.

Začela sem januarja z pisanjem o razlogih, zakaj bi odprta znanosti sploh morala zanimati raziskovalce in februarja nadaljevala z načrti ravnanja z raziskovalnimi podatki, ki so se že znašli na seznamu zahtev nekaterih financerjev raziskav. Ob pojavu epidemije covid-19 v Sloveniji v marcu sem pisala o iniciativah ljubiteljske znanosti, ki imajo z odprto znanostjo veliko sinergij.

Aprilski prispevek sem posvetila deljenju raziskovalnih podatkov po načelih FAIR, ki so se kot lajtmotiv pojavljali tudi v številnih kasnejših objavah. Maja sem tako pisala o pomenu bogatosti in odprtosti metapodatkov za ponovno uporabnost raziskav. Načela FAIR usmerjajo tudi oblikovanje Evropskega oblaka odprte znanosti, vseevropske platforme za raziskovalne podatke, o kateri sem pisala junija.

Julijski prispevek sem zaradi novice, da je kOAlicija S sprejela Strategijo hrambe pravic, ki raziskovalcem omogoča, da tudi v naročniških in hibridnih revijah objavljajo z odprto licenco, posvetila odprtemu dostopu in Načrtu S. Nato sem se spet posvetila podatkovnim vidikom odprte znanosti, avgusta poklicu skrbnika podatkov, septembra pa neizkoriščenemu potencialu odprtih raziskovalnih podatkov.

Oktobra sem načela vprašanje sprememb raziskovalne kulture preko preobrazbe načina vrednotenja znanstvene dejavnosti v skladu z deklaracijo DORA in Leidenskim manifestom, ki imata veliko skupnih točk z odprto znanostjo. Nazadnje sem decembra objavila prispevek o tem, kako odprta znanost pomaga pri krepitvi prenosljivih spretnosti raziskovalcev, kar izboljšuje njihovo zaposljivost tako znotraj kot izven akademije.

Tem, o katerih bi lahko pisala, je še veliko, recimo odprti recenzentski postopki, odprto licenciranje, odprto inoviranje, odprta koda in odprta strojna oprema. Ker se sama ukvarjam z ravnanjem s podatki, je bil moj izbor gotovo nekoliko pristranski, a tudi v okviru tega področja je ostalo nekaj tem, ki jih nisem obdelala, recimo izbira repozitorija in priprava podatkov za objavo.

Na področju odprte znanosti se bo v naslednjem desetletju še veliko dogajalo, tako pri nas kot v tujini.

Kot predstavnica Mlade akademije sodelujem z delovno skupino, ki pripravlja poglavje o odprti znanosti v okviru nacionalne raziskovalne in inovacijske strategije, ter pri akcijskem načrtu na tem področju.

S 1. januarjem letos je začel delovati novi okvirni program Evropske unije za raziskave in inovacije Obzorje Evropa, ki si bo med drugim prizadeval okrepiti odprtost. Za publikacije bo odprti dostop obvezen, omogočen in spodbujan pa bo tudi za raziskovalne podatke. Zanimivo bo spremljati tudi, kako se bo razvijal Evropski oblak odprte znanosti in ali ga bodo raziskovalci vzeli za svojega.